Dragi volivci, če si želite sprememb in če si želite, da ste vi in vaše potrebe na prvem mestu, potem obkrožite številko 9!

Aktualno

Do domovine čutim globoko ljubezen in predanost. Zaupam v slovenski narod. Verjamem, da lahko napredek dosežemo samo s spoštovanjem in sodelovanjem!

Vabljeni k branju velikega intervjuja s kandidatko za predsednico države Romano Tomc, ki je bil v Tedniku demokracija objavljen 12. oktobra 2017. Z njo se je pogovarjal urednik Metod Berlec.

Romana Tomc je poslanka v evropskem parlamentu. Izvoljena je bila na listi Slovenske demokratske stranke (SDS), ki v evropskem parlamentu deluje v okviru poslanske skupine Evropske ljudske stranke (ELS). V parlamentu je članica odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, nadomestna članica v odboru za ekonomske in monetarne zadeve ter namestnica v delegaciji za odnose z Bosno in Hercegovino. Je tudi članica posebnega preiskovalnega odbora PANA, ki preiskuje davčne goljufije in pranje denarja. Nadalje je podpredsednica delegacije za odnose z Japonsko. Pred tem je bila poslanka in tudi podpredsednica Državnega zbora RS. V letu 2014 je postala podpredsednica Parlamentarne skupščine Sveta Evrope (PSSE) s sedežem v Strasbourgu, v okviru PSSE pa je kot voditeljica slovenske delegacije delovala v odboru za politične zadeve. Rodila se je v Ljubljani in tam diplomirala na ekonomski fakulteti. Dodatno se je izobraževala na področju podjetništva. Je kandidatka SDS za predsednico republike.

Gospa Tomčeva, konec lanskega leta je podpredsednik SDS in vaš evropski poslanski kolega Milan Zver za oddajo Sreda v sredo dejal, da bodo za predsedniške volitve vsi glavni politični akterji v Sloveniji ponudili svojega kandidata. »V prvem krogu bodo stranke imele svoje kandidate, Slovenska demokratska stranka bo predlagala svojega kandidata, nominacija še poteka, v igri je več imen, za zdaj ima največ možnosti Romana Tomc, moja kolegica v evropskem parlamentu. Želim si, da se uvrsti v drugi krog, in če se to zgodi, je vse odprto ne glede na to, da se Pahor poteguje že za drugi mandat.« Kako to, da je potem tako dolgo trajalo, da ste postali uradna kandidatka SDS za predsednico republike?

Dr. Zver je takrat z izjavo prehitel sebe pa tudi mene. Res je trajalo dolgo, da sem se sama pri sebi prepričala, ali je to res tisto, kar želim, in predvsem tisto, kar zmorem. Verjamem, da bi nekateri z veseljem prvo sekundo zgrabili priložnost. Ampak sama sem previdnejša, bolj samokritična in bolj odgovorna. Ta kandidatura zame ni avantura in nabiranje prepoznavnosti. Naj ob tem dodam, da sem počaščena, da sem dobila v največji stranki tako visoko podporo na tajnih volitvah.

Za funkcijo predsednika republike se vas poteguje kar devet; dosedanji predsednik republike Borut Pahor, Marjan Šareč, Boris Popovič, Ljudmila Novak, Novak Ljudmila, Angelca Likovič, Maja Makovec Brenčič, Andrej Šiško in vi. Se obremenjujete s protikandidati oziroma protikandidatkami?

Ne. Vsak od nas predstavlja najboljšo izbiro naših strank, gibanj ali podpornikov. Zadnjo besedo o tem, kdo je bil najbolj prepričljiv, bodo imeli ljudje. Upam, da bomo imeli v tem času priložnost povedati, kaj mislimo o najbolj žgočih vprašanjih naše družbe, kakšni smo kot ljudje, katere vrednote nas opredeljujejo in tudi kakšen nahrbtnik nosimo s sabo. Opažam, da nekateri mediji bežijo od pomembnih tem in se zatekajo k vprašanjem, kot so, kje smo bili na počitnicah, katera je naša najljubša skladba in podobna. To so najbrž zanimivi detajli, vendar za odločanje o tem, kdo naj bo predsednik države, popolnoma nepomembni.

Pred dnevi ste dejali, da niste »druga izbira«, ampak »prava izbira«. Se pravi, da verjamete vase in v kandidaturo za predsednico republike?

Seveda. Kdor hoče druge vneti, mora najprej sam goreti, je rekel Anton Martin Slomšek. Prav je imel. Je pa seveda zelo pomembna tudi podpora drugih. Ponosna sem, da so mi popolno zaupanje naklonili moji kolegi in me podprli na tej poti. Zanimivo pa je, da sedaj dobivam tudi podporo tistih, ki so drugačnega političnega prepričanja, kot sem sama.

Nekateri pravijo, da ste podobni princesi Diani, drugi, da spominjate na Kolindo Grobar Kitarovič in da lahko presenetite, kot je ona na Hrvaškem. Kako gledate na te primerjave?

No, bilo bi neskromno, če bi rekla, da mi primerjave s tako eminentnima damama ne laskajo. Pokojna princesa Diana, ki so jo imenovali tudi kraljica ljudskih src, je bila izjemno priljubljena. Cenim tudi Kolindo Grabar Kitarovič, ki se je že večkrat izkazala predvsem z modro držo in izjemnim domoljubjem. Vendar se ne želim primerjati. Sem Romana z vsemi svojimi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi ter z vrednotami, ki so mi jih privzgojili moji pokojni starši. Ne zgledujem se po nikomer, mislim s svojo glavo in v življenju ubiram svojo pot.

Prvi veliki predsedniški dvoboj smo gledali leta 1990 med zadnjim šefom partije Milanom Kučanom in predsednikom sveta Demosa Jožetom Pučnikom. Verjetno bi se v Sloveniji stvari precej bolje odvijale, če bi na prvih demokratičnih volitvah za predsednika predsedstva Republike Slovenije zmagal Pučnik.

Zagotovo. Dejali so mi že, da je že izbira gesla za kampanjo nadaljevanje ideje dr. Jožeta Pučnika, ki si je prizadeval za povezovanje in ne izključevanje. Tudi sama si prizadevam za povezovalno politiko, znam prisluhniti drugim, znam sodelovati v razpravi z različnimi mnenji in dopuščam, da se ne strinjamo vedno. In to je tudi politika, ki ji je sledil dr. Jože Pučnik, čigar delo močno cenim. Politika Milana Kučana pa je bila drugačna. Večkrat ste že slišali, da je nekdanji predsednik države dejal, da osamosvojitev nikoli ni bila njegova intimna opcija. Iluzorno bi bilo pričakovati od nekoga, ki si pravzaprav ni želel lastne države, da bo deloval v duhu tega, da ta samostojna država shodi ter postane uspešna in prepoznavna v svetu.

Se strinjate s predsednikom SDS Janezom Janšo, ki pravi, da tranzicija v Sloveniji ni uspela?

Drži. Slovenija je bila v preteklosti v primežu drugih držav, z drugim sistemom, sistemom strahovladja, totalitaristične represije. Iziti iz takšnega sistema v neposredno parlamentarno demokracijo je težko in na nekaterih področjih nam še danes ni uspelo.

Kaj je šlo po vašem mnenju narobe?

Uspelo nam ni zato, ker se pomladni zanos, ki je bil v ljudeh ob osamosvajanju, ni preselil tudi v politiko. Politika je bila ob osamosvajanju razklana, narod pa je bil enoten. In po osamosvojitvi je vidno napredoval tisti del politikov in funkcionarjev, ki je samostojnosti nasprotoval. Tisti, ki so najbolj nasprotovali, so dobivali visoko plačane funkcije v novonastali državi. To, da so državo v svetu predstavljali ljudje, ki soji nasprotovali, zagotovo ne more biti dobra popotnica. Tudi sicer so različne družbene sisteme obvladovali ljudje, ki so bili na vrhu v preteklem totalitarnem režimu. Ker nismo opravili lustracije, so ti ljudje še naprej upravljali z novonastalimi institucijami. Problem neopravljene lustracije je na primer v sodstvu, kjer še danes sodijo sodniki, ki so v prejšnjem sistemu kršili človekove pravice, tisti pa, ki so se navduševali nad streljanjem prebežnikov čez mejo v hrbet, pa so bili imenovani na najvišje funkcije v sodstvu. Napaka je bila tudi, da smo ob nastajanju države imeli nekaj institucij, ki so dobro delovale, na primer SDK, pa so jih zaradi »višjih interesov« ukinili. V vsem skupaj pa je bil problem ta, da so politiki pozabili, da jih izvolijo ljudje in da morajo delati za ljudi.

Verjetno je odraz vsega tega tudi afera #IranNLBgate. Videli smo, da ste bili od evropskih poslancev, ki prihajajo iz Slovenije, na tem področju najaktivnejši. O škandaloznem pranju denarja končno poročajo tudi tuji mediji. Kako je mogoče, da so v največji državni banki oprali več kot milijardo dolarjev?

To, da se je iz Irana prek Nove Ljubljanske banke prelila milijarda dolarjev umazanega denarja za umazane namene, je škandal brez primere, cena za takšne posle je velika in nekdo je to plačilo dobil. Tako velike zadeve se ne morejo dogajati brez vednosti najvišjih državnih funkcionarjev niti brez vpletenosti velikega števila institucij, ki pogledajo stran, ko bi morale ukrepati. Pravijo, da imamo v Sloveniji dobro zakonodajo in da naše institucije, ki so pristojne za nadzor in pregon kriminala, dobro delujejo. Očitno je, da včasih, ko gre za prave posle in prave ljudi, tudi zatajijo.

Je lahko predsednik republike nekdo, ki kot predsednik vlade menda ni vedel, da perejo ogromne količine denarja za teroristične potrebe, in to v največji državni banki?

Jasno je treba povedati, da je to, kar se je dogajalo v Novi Ljubljanski banki, kriminal. In kriminal v pravni državi ne sme ostati nekaznovan. Tudi zaradi takih primerov, kot je NLB, ko ljudje vidijo, da v naši družbi obstajajo nedotakljivi, druge pa preganjajo zaradi neplačanih položnic, je zaupanje v institucije pravne države in politiko zelo nizko. Poročilo preiskovalne komisije dokazuje, pa tudi predsednik republike je že povedal, da je za dogajanje vedel, vendar ni ukrepal. Najbrž za to obstajajo zelo tehtni razlogi.

Priče smo brezsramnemu lomastenju tranzicijske levice po gospodarstvu. Vemo, da ima država še vedno pomemben vpliv na tem področju. Se zavzemate za nadaljnji umik države iz lastništva podjetij? Kako doseči, da bo slovensko gospodarstvo konkurenčnejše?

Umik države iz gospodarstva je nujen pogoj za učinkovitejše upravljanje podjetij. Deleži podjetij, ki so v neposredni ali posredni državni lasti, bi se morali prodati resnemu in najboljšemu ponudniku, ki bo v takšnih podjetjih zagotavljal nadaljnji razvoj, širitev in delovna mesta. Nisem pa za to, da se slovenska podjetja prodajajo poštnim nabiralnikom oz. da država najprej v podjetja vloži velika sredstva, nato pa jih prodajo za drobiž. Skeptična sem tudi do različnih eksotičnih finančnih skladov, ki kupujejo slovenska podjetja. Bojim se, da za njimi pravzaprav stojijo slovenski tajkuni, ki so milijone evrov pospravili v davčne oaze in sedaj prek skladov poceni odkupujejo podjetja, ki so jih pomagali uničiti.

Zelo pa podpiram prodajo strateškim lastnikom, najbolje podjetjem, ki se že ukvarjajo s podobno ali komplementarno dejavnostjo in so pripravljeni vlagati v nadaljnji razvoj podjetja.

Pojdiva k vsebinskim vprašanjem, ki se tičejo vloge predsednika republike. Aktualni predsednik republike Borut Pahorje nedavno dejal: »Nisem popoln in tudi nisem moralna avtoriteta in se to ne trudim biti.« Vas je ta izjava presenetila?

Aktualnega predsednika republike si bomo gotovo zapomnili po nekaterih potezah in izjavah, ki so v javnosti odmevale, po njegovih fotografijah na Instagramu, ne bomo pa si ga zapomnili po državniški drži. Predsednik republike ni popzvezda, temveč je najprej in predvsem državnik. In avtoriteta v vseh pomenih te besede.

No, ampak glede na to, da je predsednik republike izvoljen na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah, se verjetno od njega pričakuje, da deluje tudi kot moralna avtoriteta!?

Da. Kdo pa naj bo avtoriteta v državi, če ne predsednik? Predsednik republike je nekdo, ki v vsakem trenutku ve, kje smo in kam moramo iti, da bomo kot narod napredovali in postajali vedno bolj uspešni, predvsem pa bolj zadovoljni in srečni. Predsedniku republike je mar za vsakega človeka. Predsednik republike ve, kakšni so resnični problemi ljudi, in bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da jim pomaga. Predsednik daje glas različnim temam, ki so v družbi sicer zapostavljene, pa tudi tistim, ki so ključne za razvoj države, za vzpostavitev in ohranitev državotvornosti, enotnosti naroda, in namenja pozornost tudi vprašanjih, ki so pomembna za ohranitev sočutja in sodelovanja med ljudmi. Če predsednik resnično živi in diha z ljudmi, potem ve za vse težave in ima mnenje o vsem. Ni pa nujno, da se tudi oglaša ves čas. Kot bodoča predsednica Republike Slovenije pa lahko obljubim, da bom kot moralna in politična avtoriteta spoštovala vse in se trudila za to, da bodo ti, ki pomembno vplivajo na življenje v naši državi, delovali tako, da bo ljudem dobro, bolje, kajti Slovenke in Slovenci si to zaslužimo.

Se boste kot morebitna predsednica republike zavzeli, da bodo vsi enaki pred zakonom?

Kot predsednica si bom prizadevala za to, da bo sistem pravne države, ki mora varovati poštene in preganjati nepoštene, deloval za vse po enakih merilih.

Kako pa komentirate dejstvo, da je recimo Igor Bavčar v zaporu zaradi pranja denarja v primeru Istrabenz, Zoran Janković pa se nam vsem smeje v obraz, in to kljub očitkom, naj bi bil prejemal podkupnine, zahteval spolne usluge itd.? Sodišče je celo odredilo, da se prisluhi, ki dokazujejo njegovo izsiljevanje farmacevtke, uničijo…

To pomeni, da imamo pravno državo dvojnih meril. Na eni strani mečejo ljudi na cesto, ker niso plačali dolga v višini 200 evrov, na drugi pa sodni postopki za elito padajo zaradi postopkovnih napak ali pa se sistem izkorišča za obračunavanje z drugače mislečimi. Ne opravičujem nikogar, niti Igorja Bavčarja. Skrbi pa me, da je roka pravice dosegla le nekatere. Še mnogo, mnogo podobnih primerov je. Slovenija je bila pokradena, in to ne enkrat. Zakoni so se pisali tako, da je bila marsikatera kraja legalizirana. In še danes se zlorablja pravo, da se nekateri vedno izognejo odgovornosti. Opažam, da so ljudje postali apatični in ne verjamejo več, da je Zoran Jankovič lahko obsojen za svoja dejanja.

Službeno ste se veliko ukvarjali s socialnimi vprašanji. Vemo, da je rodnost v Sloveniji prenizka. Slovenskemu narodu ob sedanjih trendih dolgoročno gledano grozi izumrtje. Kaj lahko država stori, kako lahko pomaga, da bi se mladi pari odločali za več otrok?

Država lahko stori ogromno, predvsem pa je treba razmišljati o tem, kako se problema lotiti celostno. Drugače povedano, ustvariti moramo okolje, ki bo prijazno družinam. Pri tem imam v mislih več stvari – od usklajevanja izobraževanega sistema s trgom dela, reševanja stanovanjske problematike za mlade, uvajanja subvencij ob nakupu prve nepremičnine in še marsikaj. Prav tako bi lahko rodnost povečali s finančnimi spodbudami družinam – na primer na rojenega člana in s fleksibilnejšo zakonodajo o delovnem času. Tako bi mladi starši laže usklajevali poklicno in zasebno življenje.

Nekateri se posmehujejo rešitvam, ki so namenjene spodbujanju rojstev, toda če pogledamo malce zunaj naših meja, vidimo, da se odgovorne države že dolgo in zelo resno ukvarjajo s tem.

Ne zavzemate se za univerzalni temeljni dohodek, ki je precej utopistična ideja, se pa zavzemate za splošni otroški dodatek. Zakaj?

Ne zagovarjam univerzalnega temeljnega dohodka, saj se mi zdi zares utopičen. Najbrž obstajajo razlogi, zakaj ga ne poznajo prav v nobeni evropski državi. Tisti, ki se nad njim navdušujejo, ne povedo, da UTD pomeni, da bosta enak znesek socialne podpore od države dobila direktor z visoko plačo in delavec z minimalno plačo. Sploh pa je UTD s finančnega vidika države nesprejemljiv, ker je predrag.

Univerzalni otroški dodatek je nekaj drugega. Poznajo ga številne evropske države. Je dodatek, namenjen mladim družinam, ki v povprečju niso ravno premožne in se pogosto ne odločijo za otroke, ker nimajo rešenih ekonomskih vprašanj. Posebej slovenske družine so precej previdne in ravnajo po načelu »najprej štalca, potem pa kravca«. Univerzalni otroški dodatek bi jim res prav prišel tudi pri osamosvajanju.

Pa še nekaj je. Sistem, ki ga imamo sedaj, je birokratsko zelo zapleten. Veliko težav bi bilo odpravljenih, če ne bi imeli toliko meril, kazalnikov in obrazcev.

V kolikšni meri lahko država pomaga, da se bodo mladi v prihodnje laže postavili na svoje noge?

Poglejte, zagovarjam stališče, da mora posameznik biti aktiven pri iskanju rešitev za svoje življenje. Ne more samo čakati, kaj mu bo dala država. To ne bi bil zdrav razvoj. Ampak država ga pri tem ne sme ovirati. Ponuditi mu mora vse možnosti, da razvije svoje potenciale. To pa lahko naredi. Pomaga pa lahko tudi s kakšnimi ukrepi, da mladi premostijo kakšne težke trenutke.

Nikakor ni rešitev, da Stanovanjski sklad RS, ki naj bi omogočil lažji dostop do stanovanj mladim družinam, ta prodaja po ceni, ki je višja, kot je povprečna cena stanovanj na trgu.

Kako bi pa pomagali upokojencem? Nekateri komaj preživijo s svojimi bornimi pokojninami …

Velikokrat me novinarji vprašajo, kako bi jaz preživela s tako nizko pokojnino. Ne vem. Resnično občudujem ljudi, da jim uspe zvezati konec s koncem. Trdim, da bi bile pokojnine lahko višje. Erjavčevih 1.000 evrov je sicer neodgovoren predvolilni bonbonček, ki je zame preveč cenen, ampak vseeno bi se dalo narediti več. Ključno vprašanje je, zakaj so pokojnine tako nizke. Če nebi denarja porabljali za odplačevanje starih dolgov, tajkunskih kreditov, preplačanih investicij, kot je TEŠ 6 in podobne, bi imeli kar nekaj rezerve.

Prav gotovo pa potrebujemo celovite in konstantne spremembe pokojninskega sistema; ves čas ga moramo prilagajati, da sledi spremembam v demografskih trendih.

Kako sicer doseči socialno pravičnost v državi?

Slovenija je po ustavi socialna država, s socialno pravičnostjo pa imamo kar nekaj težav. Vedno poudarjam, da je Slovenija bogata država glede socialnih transferjev, vendar premalo pravična. Sicer pa bom kot predsednica republike kot enega prvih ukrepov sklicala pogovor o ključnih temah, kot so pokojninski, zdravstveni in socialni sistem ter stanje pravne države, nanj pa povabila vse ključne akterje, ki bi morali ukrepati. Ne bom se omejevala le na eno skupino ali en politični pol. To so stvari, ki tarejo vse, Slovenijo kot celoto. Tu ni prostora za izključevanje.

No, po drugi strani pa poznamo izrek priljubljenega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja: »Ne sprašujte, kaj lahko država stori za vas, vprašajte se, kaj lahko vi storite za državo.« Verjetno bi bilo dobro, da bi imeli ljudje tudi to misel kdaj pred očmi.

Seveda. Se strinjam. Ampak ljudje bodo naredili nekaj za državo, če bodo vanjo verjeli. Mislim, da je danes premalo tega zaupanja. Kaj je pripeljalo do tega, je pa jasno. Pomembno je, da pretrgamo to spiralo nezaupanja in jo obrnemo v drugo smer. Bo bolje za vse. Za to pa so volitve!

Predsednik republike je vrhovni poveljnik slovenskih oboroženih sil. »V poročilu je pripravljenost SV za delovanje v miru ocenjena s povprečno oceno zadostno, v krizi ali vojni pa nezadostno,« je na Twitterju letos marca zapisal predsednik republike Borut Pahor. Kako komentirate dejstvo, je Slovenska vojska zadnja leta na »najnižji ravni sposobnosti delovanja«, kot kažejo letna poročila o njeni pripravljenosti?

Izjemno problematično je to, da je Slovenska vojska za svojo pripravljenost že tretje leto zapored ocenjena z negativno oceno. Pomeni, da nima na razpolago dovolj sredstev za vzdrževanje pripravljenosti in za razvoj. Menim, da je treba v časih, ko se soočamo z varnostnimi grožnjami in terorizmom po celotni Evropi, narediti vse, da slovenski nacionalnovarnostni aparat ne bo tako ohromljen, kot je danes. Kot vrhovna poveljnica obrambnih sil bom zagotovo opozarjala na mednarodne zaveze, ki jih država daje v okviru zveze NATO, in pomen ustrezne višine proračunskih sredstev za obrambni sistem.

Javno ste ocenili, da je razsodba arbitražnega sodišča za Slovenijo neuspeh. Cerarjeva vlada si prizadeva, da bi kljub temu prišlo do implementacije arbitražne razsodbe. Vprašanje je kako, če Hrvaška razsodbe ne priznava.

Enostranska uveljavitev ni mogoča, to je dejstvo. Prav tako se ne moremo zanašati na mednarodno javnost. Kdor se vsaj malo spozna na diplomatski jezik, ve, da besede, da je treba spoštovati mednarodne odločbe, še ne pomenijo, da se bo kdorkoli postavil na našo stran. V dvostranske zadeve se ne bo nihče zares vmešaval. To so izjave na načelni ravni. Zanesti se moramo predvsem nase in na svoje sposobnosti.

No, po drugi strani pa se postavka vprašanje, zakaj sploh implementirati nekaj, kar je v bistvu neuspeh. Na kopnem smo potegnili kratko, tudi na morju nismo dobili neposrednega teritorialnega stika do mednarodnega morja, ampak nekakšno služnostno pot, da o dokončni izgubi dela nekdanje občine Piran južno od reke Dragonje sploh ne govorimo! Kje vidite rešitev?

V nadaljnjih dogovorih s Hrvati, arbitražna odločba dopušča možnost, da se državi dogovorita o drugačnem poteku meje. Tega nihče ne omenja, ker so nekateri očitno že vrgli puško v koruzo, češ da se ne da storiti ničesar več. To ne drži. Da se! Pri tem je treba v ospredje postaviti interese Slovenije. Razmišljati moramo o ljudeh, ki so ostali na drugi strani meje. Brezglavo hitenje nam samo škoduje. Razglašeno obnašanje slovenske zunanje politike in grožnje pa še bolj.

Vemo, da Slovenci ne živimo samo v Sloveniji, ampak tudi v zamejstvu in po svetu. Kako slovenski narod v prihodnje bolj povezati? Kako bolj povezati celotno slovensko narodnostno ozemlje?

Slovenci, ki živijo zunaj meja Slovenije, so izjemno bogastvo za slovenski narod, česar pa vladajoča slovenska politika žal ne prepoznava, zato že nekaj let nazadujemo na tem področju. Slovenci, ki živijo v tujini, čutijo veliko pripadnost državi, so tudi izjemno ponosni na svojo domovino, in ker je Slovencev, ki živijo po svetu, več sto tisoč, bi jim zagotovo morali nameniti večjo pozornost. Tu je zelo pomembno delovanje Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki pa je zadnja leta žal brez vizije in strategije. Slovencem, ki živijo zunaj meja naše domovine, je treba dati vedeti z besedami in dejanji, da jih domovina ceni in potrebuj e, da so še vedno del nas in da jih nismo pozabili.

Vsako prvo nedeljo v oktobru na Teharjah potekata obletna sveta maša in spominska slovesnost za žrtve povojnih pobojev, kiju pripravita Nova Slovenska zaveza in župnija Teharje. Letošnje ste se udeležili tudi vi skupaj s predsednikom SDS Janezom Janšo in podpredsednico stranke Jelko Godec. Kako naj dokončno rešimo to žalostno poglavje slovenske zgodovine?

Prav imate, gre za žalostno poglavje naše zgodovine in ne za preteklost, ki jo moramo pustiti za sabo, kot to nekateri želijo prikazati. Imamo stotine grobišč, ki so raztresena po vsej državi. Žrtvam, katerih ostanki ležijo brez imena in groba, smo dolžni izkazati spoštovanje, kakor to pritiče civilizirani družbi. Pred resnico smo bežali 70 let, pa ji nismo ušli. In ji nikoli ne bomo. Resnice ne moremo spremeniti, lahko pa jo priznamo. Tisti, ki so povzročili gorje, se morajo pokesati, tisti, ki so bili gorja deležni, pa morajo znati odpustiti. Potem bomo lahko rekli, da smo dosegli spravo. Tega se ne da narediti s spomeniki, to lahko naredimo samo v svojih srcih.

Na tranzicjjski levici se razburjajo, ker so ob začetku šolskega leta blagoslovili podružnično osnovno šolo na Polici. Ali ni tak dogodek nekaj čisto normalnega, ali ni del slovenske kulture? Je to res kršitev načela o ločenosti države in cerkve?

Menim, da je blagoslov prostorov, katerihkoli že, lep slovenski običaj in del slovenske kulture, kar velja ohraniti. Ne nazadnje motoristi blagoslavljajo motorje, rejci konj konje, pa nihče ne opozarja na kršitve. V konkretnem primeru je šlo preprosto za pretiravanje in ne za kršitev katerekoli zakonodajne norme. Reakcijo ministrice Makovec Brenčičeve vidim kot še en korak k razdvajanju ljudi in vnašanju nemira mednje.

Ste evropska poslanka. Kako vidite sedanjo in prihodnjo vlogo Slovenije znotraj Evropske unije?

Izzivov nam ne manjka. Morali bi biti enotnejši. Evropska ideja temelji na solidarnosti in na miru. To je največji uspeh v naši zgodovini. Želim pa si boljše Evrope, prijaznejše do mladih, podjetnikov, starejših. Želim si hitrejših reakcij, nikakor pa ne Evrope dveh hitrosti. Časa za premislek o naši prihodnosti ni veliko, Slovenija pa bi morala svoje mesto poiskati odločneje. Smo majhna država, ki lahko ustvarja trende. Škoda bi bilo izpustiti priložnosti na področju turizma, digitalnega trga, kmetijstva in še na drugih področjih.

In še za konec. Zakaj naj volivci volijo prav vas za predsednico republike? Zakaj naj obkrožijo številko 9 na glasovnici? Kaj volivcem in volivkam obljubljate, če boste izvoljeni na to pomembno funkcijo?

Dragi volivci, če si želite sprememb, če si želite, da je vaš predsednik tudi državnik, če si želite, da ste vi in vaše potrebe na prvem mestu, potem obkrožite številko 9. Do domovine čutim globoko ljubezen in predanost. Zaupam v slovenski narod. Verjamem, da lahko napredek dosežemo samo s spoštovanjem in sodelovanjem. Hvala za vaš glas! Romana.

vir: sds.si