Janez Janša: Mit o NOB: 70 let življenja v laži

Aktualno

Širna polja smo zorali, prepojili jih s krvjo… Brez plevela v novi zarji, seme žlahtno naj kali!

Ponovno objavljamo monumentalni prispevek predsednika SDS iz leta 2015.

Leto 2015 še nekoliko bolj intenzivno kot zadnja leta mineva v znamenju prepletanja preteklosti in sedanjosti. Mineva 70 let od konca druge svetovne vojne. Za celino, ki ji pripadamo, obletnica konca druge svetovne vojne ne predstavlja enoznačnega spomina. Zahodni zavezniki slavijo dan zmage 8. maja, ko je kapitulacija Nemčije stopila v veljavo, bivše komunistične države pa so dan zmage praznovale 9 maja. Nekatere, čeprav redke, to počnejo še danes. Za zahodni del Evrope je bil vojaški zlom nemškega nacional socializma odrešenje. Pomenil je konec trpljenja, čas celjenja ran in kmalu tudi znatnega materialnega in kulturnega napredka. Tako za zmagovalce kot poražence, ki so se že nekaj let po končani drugi svetovni vojni povezali v ekonomsko (EU) in vojaško (NATO) zavezništvo proti Stalinu. Za vzhodni del pa je eno okupacijo in diktaturo nadomestila druga, komunistična. Tam, kjer se je prej nekaj let bohotilo eno zlo, se je po njegovem propadu razbohotilo drugo, enako pogubno, a še trdovratnejše in bolj dolgotrajno. Slovenijo je žal doletela ta zla, vzhodna usoda.

Fašistični Rab in nacionalsocialistična Dachau in Auschwitz so zamenjala komunistična koncentracijska taborišča Teharje, Šterntal, Ferdreng in številna druga. Namesto Gestapa in SS sta po slovenski zemlji divjala Ozna in Knoj. Nacistična morišča so nadomestila enako grozljiva, po obsegu pa še večja komunistična morišča. Na tistih delih slovenske zemlje, kjer so v zadnjih letih vojne mobiliziranci pod nadzorom esesovcev s kljukastim križem na glavi kopali protitankovske jarke, so po koncu druge svetovne vojne Oznovci in Knojevci z rdečo zvezdo na kapah zločinsko pomorili na deset tisoče zvezanih, do golega slečenih in ponižanih ljudi. Vojnih ujetnikov, civilistov, mož, žena in otrok. Razrednih sovražnikov. Komunistični partizani so izvedli genocid, primerljiv z Armenskim in Ruando. Mnogo večjega od Srebrenice, ki se nikoli ne bi zgodila, če bi bil ta povojni genocid resno obsojen in obravnavan v skladu z načeli vladavine prava.

Storilci so se svojega zločina zavedali, zato so ga skrivali in tajili. V Hudi jami za dvanajstimi pregradami, na Teharjih pod tonami strupenih odpadkov, v Rogu na dnu zaminiranih kraških jam.

Ko je resnica kljub vsemu začela prodirati izza pregrad, so jo napadli z vsemi sredstvi. Kljub vsemu pa je niso uspeli uničiti in je nikoli ne bodo.

Plakati z rdečo zvezdo, ki so nedavno vabili na ljubljansko proslavljanje »70 letnice osvoboditve«, so ob teh znanih dejstvih delovali enako groteskno kot prepiranje z resnico, ki ga je za govorniškim odrom z zlorabljenimi otroki v ozadju uprizoril glavni politični dedič sadov zla, sadov zločina proti človeštvu, sadov slovenskega genocida. Namesto polnega trga so razočarani organizatorji dočakali le vsakega šestega plačanega zborovalca. Pet od šestih dedičev t.i. NOB, ki za svoje in »zasluge« drugih »zmagovalcev« v krvavi revoluciji mesečno dobivajo denar iz proračuna, je tisto soboto kljub vsemu raje ostalo doma. Velike praznine ni uspelo zapolniti niti Putinovemu odposlancu, upokojenemu generalu Ruske Rdeče armade. Sredi vrhunca dogodka pa je nekje izpod neba priletelo še brezpilotno plovilo z napisom, ki je med rafale laži, potvarjanja in sprenevedanja prineslo preprost odgovor: 70 let laži.

Na omenjeni proslavi seveda nihče izmed govornikov, še najmanj ljubljanski župan Janković, ni omenil dejstva, da je bila Ljubljana še tri tedne po t.i. osvoboditvi 9. maja 1945 obdana z bodečo žico in da so partizani v tem kratkem času »svobode« pobili več Ljubljančanov kot prej oba okupatorja v vseh štirih letih vojne.

Lažni mit o NOB

Ko je resnica o t.i. NOB po Slovenski pomladi leta 1988 kljub vsemu začela bolj množično prodirati izza pregrad, so se najprej umikali in sprenevedali. O tem nekaj kasneje. Ko pa so se po volitvah leta 1992 spet znašli trdno v sedlu, so jo napadli s totalno lažjo. Poveličevanje pravljice oziroma mita o NOB je propagandna mašinerija razglasila za merilo leve politične orientacije, posredno pa kar za merilo naprednosti. Prevara, s katero so v času okupacije vabili domoljube v partizanske vrste, jih tam preizkušali oziroma »klasificirali« ter nato nezanesljive likvidirali, je v novi preobleki dobila pošasten zagon. Kdor mit o NOB postavlja pod vprašaj ali se mu Bog ne daj skuša zoperstaviti z navajanjem nespornih zgodovinskih dejstev, je bil in je še vedno takoj označen za zavržnega domobranca in posledično za nazadnjaka, mračnjaka in desničarja. Še več. Pripiše se mu kar umeščenost na napačno stran zgodovine ali celo maloumnost. In hitro se najdejo tisti, ki pristavijo, da »smo jih še premalo pobili«. Teh je največ na forumih slovenskih medijev, ki sicer predpisujejo razne kodekse zoper »sovražni govor«, a ga v takšnih grožnjah velikokrat ne prepoznavajo. Prej skušajo ta očitek naprtiti tistim, ki pod vprašaj postavljajo mit o NOB. Zadnja leta pa vračanje na star genocidni besednjak ni značilen samo za anonimne spletne forume. Poslušamo ga lahko vse pogosteje tudi na vse številnejših manifestacijah ZZB iz ust uradnih govorcev, tudi od tistih iz samega vrha te organizacije.

Generalni sekretar ZZB, eden najmlajših privilegiranih upokojencev v Sloveniji Mitja Klavora je 24.12.2012 na partizanski proslavi na Tisju obračunaval z nasprotniki mita o NOB in svoj govor zaključil z besedami: »Dragi prijatelji, tovarišice in tovariši, zver, ki se je plazila po Evropi in naših krajih, je spet tu. Plazi se po domačih krajih, po naši domovini in po Evropi. Naši predniki so nam z dejanji pokazali, kako je treba s takšno zverjo in poduk moramo upoštevati.«

Podoben besednjak je preveval nastope predsednika Tita Turnška, nekdanjega polkovnika agresorske JLA Milana Gorjanca in večine vodilnih članov ZZB na več sto proslavah, ki so jih organizirali v zadnjih tednih po Sloveniji. Na spletni strani ZZB piše, da bo teh proslav ob »70. obletnici osvoboditve« več kot 400. To pomeni, da je ZZB samo v Sloveniji ob tej obletnici organizirala verjetno več proslav kot preostalih 98 % Evrope skupaj. Združevali so jih s proslavami ob Dnevu boja proti okupatorju, katerega zakonski namen (poklon odporništvu skozi vso slovensko zgodovino) so povsem potvorili. Letos so ob tem dnevu na prireditvah še posebej prevladovali simboli zadnjega agresorja in okupatorja, t.j. komunistične JLA. Iz dneva odpora proti okupatorju so pravzaprav simbolično naredili „dan zadnjega okupatorja“.

Mit o NOB je moral v času socializma prevevati vse pore družbenega življenja. Ustanovljena pa je bila tudi posebna organizacija, ki je imela za nalogo zgolj in samo širjenje mita in boj za privilegije njegovih zagovornikov. To je bila ZZB, Zveza združenj borcev. V novejšem času so članstvo razširili na mlajše, rojene po drugi svetovni vojni, večinoma na tiste tisoče, ki dobivajo vsak mesec iz proračuna plačilo zgolj zato, ker so dejanski ali domnevni potomci partizanov. Teh je že občutno več kot neposrednih udeležencev t.i. NOB. Ob tem pa v poročilu o delu poslanske skupine Socialnih demokratov za leto 2000 piše, da jim je v času Bajukove vlade uspelo preprečiti, da bi se zakon o žrtvah vojnega nasilja lahko nanašal tudi na »otroke kolaborantov«. Niti ena uradna institucija se ni oglasila zoper ta izraz sovražnega, post genocidnega govora, nasprotno. Njegov avtor Miran Potrč je še danes zelo čislan sogovornik ne samo v svoji stranki, temveč v vsem slovenskem medijskem prostoru.

Na podlagi programov dela, vsebine glasila ZZB Svobodna misel ter sporočil, izraženih na njihovih proslavah in preko spletne strani je mogoče trditi, da gre za organizacijo, katere osnovni namen je vzdrževanje in širjenje laži, sovraštva in nestrpnosti do vseh, ki mitu ne verjamejo. Posredni cilj pa je obramba privilegijev ter politična pomoč režimu, ki te privilegije omogoča.

Zgodovinarja in raziskovalca Jung Chang and Jon Halliday sta leta 2005 objavila knjigo z naslovom »Mao – resnična zgodba«. The Times jo je označil za literarno atomsko bombo, ki bo dolgoročno spremenila pogled Kitajcev na lastno zgodovino. V tej knjigi je zelo nazorno in dokumentirano prikazano, kako je pretežna večina kitajskega NOB proti japonskim okupatorjem izmišljena. Dobro je opisana tudi propagandna aktivnost kitajskih komunistov, s katerimi so predvsem ZDA prepričevali, da se oni in ne legalna vlada oziroma Kuomintang bori proti Japoncem. Šokantno je spoznanje, kako je zahod dolgo časa temu nasedal in kakšnim pravljicam so nekateri verjeli. Prav tako je podrobno prikazano, kako je Stalin, ki je poleti 1946 po vdaji japonskih armad kitajskim komunistom prepustil njihovo moderno orožje, omogočil Mau zmago v državljanski vojni in prevzem oblasti, pod katero je bilo pomorjenih več Kitajcev kot je znašalo število žrtev Hitlerja ali Stalina.

Slovenci na podobno knjigo še vedno čakamo. Nihče se še ni tako celovito lotil mita o NOB, čeprav je dokazov več kot dovolj. Svoje pove že podatek, da so komunistični partizani med leti 1941 in 1945 zverinsko pobili več kot 4.200 slovenskih civilistov, mož, žensk in otrok ter veliko množico posameznikov, ki so se priključili partizanstvu izključno iz domoljubnih nagibov, vključno z mnogimi Tigrovci. Požgali so tudi več njihovih domov kot okupator. V istem času pa so vsem trem okupatorjem prizadejali bistveno manj izgub. Po končani vojni pa so na slovenski zemlji pomorili še petkrat večje število civilistov in vojnih ujetnikov Slovencev ter preko 100.000 ljudi drugih narodnosti. Med njimi tisoče, ki so se dejansko borili proti okupatorju, vendar izven t.i. OF.

Ves »mit o slavni NOB« zgrmi v prepad zlaganosti že ob teh številčnih primerjavah. Desetletja graditve mita o NOB njegovi arhitekti nikoli niso hoteli povedati, koliko izgub je zaradi »veličanstvenega NOB« pravzaprav utrpel okupator med drugo svetovno vojno na ozemlju Slovenije. Pričakovali bi, da najmanj nekaj deset tisoč, ko pa se praktično vsak dan slavijo obletnice »velikih in slavnih partizanskih bitk«. V resnici pa po nobenem štetju ne pridejo niti do izgub, ki jih je utrpela okupatorska JLA leta 1991 v agresiji na Slovenijo.

Ker ravno pripadniki ZZB večkrat zaničljivo govorijo o Vojni za Slovenijo 1991, navedimo nekaj preprostih številčnih primerjav. Po podatkih iz dokumentov zbornika »Vojna za Slovenijo« (Nova obzorja in VSO , 2014) je JLA agresijo na Slovenijo 25.6.1991 začela z enotami, ki so skupaj štele 22.000 vojakov, častnikov in podčastnikov. V tej knjigi objavljene analize kažejo, da je imela JLA v Vojni za Slovenijo 48 mrtvih in 116 ranjenih, enote TO so v spopadih zajele 2663 njenih pripadnikov, medtem ko jih je prostovoljno na slovensko stran prebegnilo 3090. Od 22.000 pripadnikov jih je JLA v dobrih 7 dneh spopadov izgubila najmanj 5917 ali več kot četrtino, med njimi nesorazmerno velik del – najmanj 534 – aktivnih častnikov in podčastnikov. TO RS je (ob upoštevanju izgub zaradi nesreč) imela 9 mrtvih in 44 ranjenih, slovenska policija pa 4 mrtve. JLA je zajela zgolj enega častnika TO. Iz TO v JLA ni prebegnil nihče.

Med junijem 1941 in majem 1945 so slovenske partizanske enote ob lastnih velikih izgubah nevtralizirale bistveno manj pripadnikov okupatorskih italijanskih in nemških sil, kot jih je TO in policiji uspelo v desetih dneh vojne za Slovenijo. In to kljub dejstvu, da sta oba omenjena okupatorja med drugo svetovno vojno v Slovenijo napotila predvsem drugorazredne vojaške formacije s prav takšno oborožitvijo. Zgodovinar Jože Dežman, ki se je s številom padlih v drugi svetovni vojni začel ukvarjati že v časih, ko je bilo to najmanj nezaželjeno, je pred tedni v Reporterju navedel, da je imel italijanski okupator do kapitulacije na slovenskem ozemlju 900 padlih, nemški pa manj kot tri tisoč. Skupaj je njihovo število manjše kot je število civilistov, ki so jih partizani pobili v istem času. Kdo lahko ob tej preprosti primerjavi in ob zdravi pameti še vedno trdi, da je šlo komunistom v Sloveniji predvsem za NOB? Šlo je za oblast, česar niti niso skrivali. Na 5. konferenci jugoslovanskih komunistov leta 1940 v Zagrebu so sklenili, da se bodo udeležili morebitne vojne samo v primeru, če jo lahko izkoristijo za revolucijo in prevzem oblasti. Leta 1941 pa sta Kidrič in Kardelj po okupaciji Slovenije in Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo preko OF prepovedala kakršen koli upor proti okupatorju izven okrilja partije. Kršitelje so kaznovali s smrtjo.

Druga primerjava iz omenjene knjige Vojna za Slovenijo pokaže, da je v eni sami akciji slovenske TO peščica pripadnikov Krkovičeve brigade zaplenila večjo količino orožja, minskoeksplozivnih sredstev ter vojaške opreme, kot vse slovenske partizanske enote v vseh bojnih akcijah v času druge svetovne vojne skupaj (zasegi ob kapitulaciji Italije in Nemčije po porazu na svetovnih bojiščih so izvzeti). Predsednik republike doslej še nikomur od teh fantov iz TO ni utegnil podeliti državnega odlikovanja, uradnim predlogom veteranske organizacije navkljub. Podeljuje pa po tekočem traku državna odlikovanja tistim, ki še vedno zanosno prepevajo himno slovenskega genocida:»Širna polja smo zorali, prepojili jih s krvjo… brez plevela v novi zarji, seme žlahtno naj kali…«

Je to gesta človeka, ki si iskreno prizadeva za spravo in ki naj bi bil predsednik vseh Slovencev? Težko verjetno. Kljub spravnim besedam in številnim obljubam, nekaterim nakazanim dobronamernim, vsaj navzven iskrenim korakom ter izjemnim priložnostim – v praksi ni storil še nobenega pomembnega koraka, ki bi rehabilitiral resnico. Več kot očitno je, da tega noče ali pa mu tega ne dovolijo in da se jih boji bolj kot odgovora na vprašanje, kakšna bo njegova državniška dediščina in kaj bo o njej sodila peta generacija naših potomcev.

Politična geometrija mita o NOB

Pred desetletjem in pol je v slovenskem političnem prostoru primat boja za vzdrževanje mita o NOB nosila stranka, neposredna naslednica nekdanjih komunistov, ki se je tolikokrat preimenovala, da je težko slediti njeni površinski metamorfozi. Danes se imenuje Socialni demokrati. Podporno enoto je takrat predstavljala LDS, ki mita ni postavljala v ospredje, vendar je pri glasovanjih v DZ vedno nasprotovala njegovi razgradnji.

Danes vlogo nekdanje LDS prevzema SMC, spopad za mesto zastavonoš pa se odvija med SD in Združeno levico, med političnimi (deloma fizičnimi) sinovi in vnuki dedičev sadov zla. Tudi v ZZB so se simpatije razdelile med sinovi in vnuki, kajti ti zadnji so tako kot vodstvo ZZB začeli uporabljati neposreden jezik genocida.

Stranka ZL je v soboto, 9. maj 2015, objavila naslednje stališče, posvečeno »70. obletnici zmage nad nacizmom in fašizmom:“„Slovenski politični razred je z restavracijo kapitalizma in z ukrepi, ki posebej v zadnjem času zaostrujejo izkoriščanje, postal blokada ekonomske osvoboditve. S sodelovanjem pri razbijanju Jugoslavije se je opredelil za izključujoči nacionalizem na narodnostni in jezikovni osnovi. Z integracijo v Evropsko unijo in evrsko območje, je dosegel, da ljudstvo ni več suveren na svojem ozemlju.“

SD in ZL se spopadata za skrajno krilo t.i. NOB levice. Ključna razlika med njunima pristopoma je v tem, da je SD osredotočena na trdovratno obrambo mita o NOB z genocidnim zaključkom vred.

Ob odkritju množičnega morišča v Hudi jami je Mladi Forum SD objavil izjavo, v kateri je ob zgovornem molku ostalega vodstva SD čas povojnih zločinov označil kot »čas napredka«. To je bilo v časih, ko je bil predsednik SD še Borut Pahor.

Vnukom oziroma stranki ZL pa tudi to ne zadošča več. Tako kot ZZB leta 1991 sedaj tudi ZL odkrito nastopa proti slovenski osamosvojitvi ter poziva k novi revoluciji in ob tem poveličujejo komunistične genocidne metode iz leta 1945.

V sporočilih, ki jih je stranka ZL objavila ob 27. aprilu in 1. maju letos, lahko preberemo tudi naslednje neposredne pozive k nasilju:

„Tovariši in tovarišice! Naj bo letošnji prvi maj ponovno dan jeze, odločnosti in poguma, dan sile združenega ljudstva, ki jemlje usodo v svoje roke. Naj praznik dela spet postane to, kar je nekoč že bil: upanje in grožnja. … Grožnja maloštevilni eliti, ki tepta in ožema delovne ljudi. Živel prvi maj, strah in trepet gospodarjev, poguba izkoriščanja in grobar kapitalizma! Živel praznik dela, živel socializem! …In opomina, da fašizem ni poražena zgodovinska epizoda, ampak stalni spremljevalec kapitalizma in njegovih kriz. … Tudi pri nas se krepijo skrajno desne tendence. V njenem centru je zgodovinski revizionizem, ki skuša enačiti NOB in domobranstvo, ki odkrito rehabilitira lokalne kolaborante kot narodne domoljube. … Zato naša skupna naloga ni le, da ohranimo spomin na NOB kot na boj za narodno in socialno osvoboditev, ampak da vrednote tega boja ponovno zanetijo ogenj upora proti tujim okupatorjem in domačim gospodarjem.“

Kljub temu, da gre v omenjenih pozivih za neposredno netenje sovraštva in pozivanje k nasilju in kljub temu, da so bili na to opozorjeni, pristojni organi niso reagirali. Še več. Vrhovna avtoriteta tranzicijske levice in osrednji lik proslav ob »70 letnici osvoboditve« Milan Kučan je javno izjavil, da so mu ideje te stranke zelo blizu. Njegov nameščenec v Ljubljani Zoran Janković pa jim je pritrdil s tem, da je dal s Trga republike odstraniti osamosvojitveno lipo, drevo, ki je bilo posajeno in blagoslovljeno 26. junija 1991, ob slovenski osamosvojitvi. Baje so jo presadili v park poleg grobnice narodnih herojev, v kateri ležijo nekateri največji krvniki Slovencev.

Dogajanje v Sloveniji ni povsem izolirano od širšega dogajanja v evropskem prostoru in v nekaterih podrobnostih spominja na tragične čase pred in ob začetku druge svetovne vojne. Tako kot so slovenski komunisti na začetku druge svetovne vojne podprli Stalinov napad na Finsko, pakt s Hitlerjem ter okupacijo Baltskih držav in dela Poljske, tako njihovi nasledniki danes zagovarjajo Putinovo okupacijo Krima in Ukrajinsko vlado razglašajo za fašistično. Na eni od sej Odbora za zunanjo politiko Državnega zbora je celo vlada oziroma Ministrstvo za zunanje zadeve RS predlagalo stališča, v katerih vsebinsko nasprotuje sankcijam proti Putinovemu režimu, čeprav je Slovenija v Bruslju uradno glasovala zanje.

Učinek kuhane žabe

Nedavno je časnik Delo, ki je bil leta 1939 še organ komunistične partije Slovenije in Italije (od te zločinske preteklosti se nikoli niso razmejili, ampak to ime še vedno ponosno uporabljajo, hkrati pa se na veliko zgražajo, če se kje pojavi kak simbol zgodovinsko odstranjenega istopomenskega nacizma) objavil javno mnenjsko raziskavo, po kateri naj bi bila za politično krizo, ki sta jo povzročila konflikt med Vebrom in Cerarjem ter plagiat ministrice za izobraževanje – kriva kar SDS.

Na internetnih omrežjih je temu sledilo pritrjevanje, pa tudi zdravorazumsko čudenje, ki pa je v okolju zapovedane laži precej neutemeljeno. Takšne odgovore je namreč v danih razmerah treba pričakovati, saj so logični.

Za genocid in na deset tisoče zverinsko pobitih ljudi pred 70 leti po mnenju velikega dela volilcev v Sloveniji niso krivi tisti, ki so umore naročili in tisti, ki so pobijali, temveč – kar pobiti sami. Kriva je žrtev, ne zločinec. Propaganda jih je razglasila za izdajalce – pa čeprav njihove individualne krivde ni nihče ugotavljal in se to ve – torej jih je bilo dopustno pobijati. Sledilo se je naravnemu pravu, je dejal nosilec druge najvišje funkcije v državi, predsednik DZ Milan Berglez. Ko je na majski seji parlamenta ob obsodbi genocida nad Armenci pred 100 leti spregovoril o tem zločinu skozi zgodovino, ni več omenjal naravnega prava. Je pa omenjal inkvizicijo v 13 stoletju in Srebrenico ter številne druge primere v tujini, komunistično morijo leta 1945 pa je izpustil. Zanjo očitno še vedno velja njegov zakon naravnega prava.

Zakaj se torej čudimo trditvi, da je za spore med vladnimi strankami in šarlatansko kadrovanje predsednika vlade kriva opozicija, ko pa velik del te iste slovenske javnosti verjame, da so za množične umore in genocid odgovorni kar – pobiti sami.

Letos mineva tudi 25 let od najbolj nevarnega poskusa preprečitve slovenske osamosvojitve, od razorožitve slovenske Teritorialne obrambe. Slovenska komunistična oblast je zadnje dni svoje vladavine skupaj z novoizvoljenim predsednikom predsedstva RS Milanom Kučanom jugovojski omogočila skoraj popolno razorožitev TO. Ta akt veleizdaje je obsežno dokumentiran v Beli knjigi slovenske osamosvojitve (http://www.vso.si/index.php/povezave/405-bela-knjiga-slovenske-osamosvojitve-spletna-izdaja). Kljub temu danes znatni del slovenske javnosti o tem ne ve nič ali pa je celo prepričan, da razorožitve sploh ni bilo, ampak so se nepravilnosti dogajale kasneje, ko se je morala razorožena Slovenija z veliko napora za silo oborožiti in vzpostaviti lasten obrambni sistem. Propagandni stroj je za tako imenovano mater vseh afer razglasil oboroževanje Slovenije in ne razorožitev Slovenije.

Zakaj se torej čudimo trditvi, da je za spore med vladnimi strankami in šarlatansko kadrovanje predsednika vlade kriva opozicija, ko pa velik del te iste slovenske javnosti verjame, da je bilo sporno vzpostavljanje lastnega obrambnega sistema in ne njegovo rušenje ter preprečevanje osamosvojitve.

Leta 1989 je Beograjski tednik NIN objavil članek, v katerem je njegov novinar obsojal napad na nekega kosovskega Srba, ki naj bi ga neznanci ponoči poškodovali. V njem je v trdilni obliki zapisal, da so bili storilci, ki jih ni nihče videl ali slišal, zagotovo „neznane osebe albanske nacionalnosti.“ Temu članku smo se kot primeru stupidne propagande smejali od Triglava pa do Vardarja. Iz novinarja so se norčevali tudi mnogi njegovi kolegi v Srbiji. Maja 2015 je slovenski tabloidni časopis objavil zapis o posredovanju policije na ljubljanskem zborovanju ZZB ob 70 obletnici „osvoboditve“. Pod sliko človeka, ki je držal transparent z napisom proti Kučanu, so mirno zapisali: „Odstranili Janševega privrženca.“ Nisem opazil kake javne reakcije na to maloumnost. Za razliko od tistih let zadnjih izdihljajev nekdanje SFRJ slovenska medijska srenja danes ne premore osnovne sposobnosti prepoznavanja umora jezika. Še več, množično nastopa kot njegov morilec. Dejanje Delovega urednika, ki postavlja nelogična, z zdravo pametjo skregana in poneumljajoča vprašanja v naročenih raziskavah zato ne smejo presenečati.

Aprila 2015 je publicist in raziskovalec Roman Leljak objavil obsežno dokumentacijo o tajnih depojih (skladiščih) nekdanje Službe državne varnosti (Udbe) v Sloveniji ter sezname velikih količin orožja, eksplozivnih teles, bojnih strupov in drugih sredstev za likvidacije in teroristične akcije, ki jih je posedovala ta po sodbi Vrhovnega sodišča RS zločinska organizacija. Teh depojev je po Sloveniji več sto, številne lokacije so v objavljeni dokumentaciji natančno določene (http://www.leljak.si/index.php?option=com_content&view=article&id=326:tajni-bunkerji&catid=52:nekategorizirano). Kljub temu, da je tematiko na javni seji obravnavala Državnozborska komisija za nadzor nad tajnimi službami in zahtevala ukrepe, pristojni organi do sedaj enostavno niso ustrezno reagirali. SOVA je uradno sporočila, da o teh skladiščih in oborožitvi nima pojma, policija pa, da v vsem ne vidi nič spornega in da ne bodo ukrepali. Tristo tajnih skladišč in skrivališč v ilegalni lasti ali posesti, nekatera očitno minirana in grožnja za javno varnost, ogromne količine sredstev za likvidacije in teroristično dejavnost brez nadzora, najbolj verjetno da še vedno nezakonito v rokah zločinske organizacije – pa to pristojne organe ne zanima. Si predstavljate, da bi se kaj podobnega lahko zgodilo v katerikoli drugi evropski državi? Skrajno malo verjetno! Vse skupaj pa ponuja logično razlago za uvrstitev javnega podjetja Snežnik, ki upravlja s prostorom okoli Gotenice in Kočevske reke, na vladni seznam strateških podjetij.

V Sloveniji se vse to dogaja danes, med drugim na očeh stotine novinarjev, ki pa namesto da bi zadevo raziskali, vztrajno pomagajo prikrivati njen obstoj in pomen širši javnosti.

Do skrajne točke, ki jo razgalja omenjena Delova raziskava javnega mnenja, po kateri velik del javnosti za napake vlade krivi – opozicijo, nismo prišli naenkrat ali preko noči. To ne bi bilo mogoče. To sprevrženo stanje je posledica sedmih desetletij življenja v laži, ki smo ga deležni tudi v času po osamosvojitvi. Ta je nekatere stvari za kratek čas spet postavila na noge, resnica o preteklosti je začela prodirati izpod pregrad. Obeti so bili dobri, osamosvojitev je milostno ponudila idealno priložnost za spravo. Zgodovina se je nasmehnila nam Slovencem. Toda namesto da bi to priložnost izkoristili in se praktično brez cene znebili velikega bremena, so se politični dediči genocidnih zmagovalcev le za kratek čas potuhnili. Nato pa so resnico napadli z izbranimi sredstvi in vodo v slovenskem kotlu so začeli ponovno segrevati. Najprej smo slišali, da se je Berlinski zid podrl na obe strani. Nato smo nekaj let poslušali, da obstaja več resnic. In da ne smemo biti preveč zagreti pri popravljanju starih krivic, saj bi s tem povzročali nove. V kotlu je postajalo vse topleje, a večina nas žab tega ni opazila, saj temperatura ni narasla naenkrat.

Kmalu pa glede preteklosti ponovno ni bilo dopustnih več resnic, ampak spet samo ena. Lažna. Laž je bila ponovno razglašena za edino resnico in iz vseh topov je zagrmelo, da ne bodo dopustili potvarjanja zgodovine (beri: ne bodo dopustili resnice o t.i. NOB). Lažni mit o NOB se je ponovno dvignil v slovenski javni prostor kot prazačetek vsega, kar je naprednega. V okolju, ki ga tako kot našega popolno obvladuje lažni mit – v takem okolju ima tudi vsakodnevna propaganda ali politična laž enostavno delo. Zakaj bi torej potvarjali ankete, če lahko potvorijo – volitve?

Moč zlaganega mita

Danes se zdi moč zlaganega mita o NOB večja kot kadarkoli prej. Na nek zvit način je skupaj z državo pretihotapljena celo v EU in NATO. V samo srce največjega sovražnika, kot obema povezavama pravijo v ZL in ZZB. ZZB ima menda več kot 50.000 članov in praktično neomejena finančna sredstva, ker se napaja tako iz državnega in občinskih proračunov kot tudi iz državnih podjetij. Organizira pionirske proslave po šolah, drastično ideološko zlorablja otroke. Zagovorniki lažnega mita so Slovencem celo vsilili jezik, ki z lažnim poimenovanjem potvarja dejstva. O krajih genocida in množičnih zločinov proti človeštvu, ki so bili zagrešeni po končani vojni, ne govorijo kot o „povojnih moriščih“, ampak so jih preimenovali v „vojna grobišča“. Lažno poimenovanje po času in vsebini je zašlo celo v naslov zakona. Za opravičevanje lažnega mita se poleg jezika in zakonodaje zlorablja tudi pravosodje. Pred kratkim je bila razkrinkana namera Vrhovnega sodišča pod vodstvom Branka Masleše, Nine Betteto in Vesne Žalik, da komunističnim orgijam po kapitulaciji Italije jeseni 1943 na Kočevskem, kjer so svoje politične nasprotnike brez vsake pravne podlage „obsojali“ na smrt, podelijo status zakonitega sodišča.

Moč zlaganega mita pa kljub temu kar danes vidimo na površini v resnici bledi. Ta t.i. »70 obletnica osvoboditve« je pravzaprav začetek zatona in propada lažnega mita. Mogoče tudi iz podzavestnega spoznanja, da se bliža konec, zato kar 400 proslav, agresivna retorika in notranji spopadi v nekoč monolitni trdnjavi laži.

100 let po Armenskem genocidu je parlament EU sprejel resolucijo o njem. Najkasneje v naslednjem mandatu bo parlament EU sprejel tudi resolucijo, ki bo govorila o slovenskem genocidu in podobnih komunističnih grozodejstvih v državah vzhodnega spomina. Preimenovanje morišč v grobišča ali lažni spomeniki sprave zločine ne morejo pomesti pod preprogo, le še bolj ga razgaljajo. Hkrati z njim pa moralno bedo tistih, ki se vedno znova trudijo postaviti še en zid v Hudo jamo in še eno masko na podobo zločinske zlorabe uporniškega duha naroda za krvav prevzem oblasti.

Nacional socializem je bil leta 1945 vojaško poražen, opravljena je bila denacifikacija, zato danes v Evropi njegov mit životari le še v obrobnih sektah preko ali na robu zakona.

Komunizem ni bil poražen vojaško, temveč zgolj politično in ekonomsko, dekomunizacija oziroma lustracija pa ni bila izvedena v Ruski federaciji, Sloveniji in še nekaterih naslednicah bivše SFRJ. Do letošnjega leta se je očitno razliko med bivšimi komunističnimi državami, ki teče po tej ločnici, še dalo uspešno prikrivati navzven, saj je Socialistična internacionala močno spustila svoje kriterije. Letos pa so maske dokončno padle. Bojkot Putinove parade s strani ključnih držav EU in NATO je napovedal ponoven premislek o posledicah neizvršene lustracije oziroma posledicah ne razgradnje dediščine bivših komunističnih režimov. Ponovno odzvanjajo besede Solženicina o hibridu med starim in novim, ki se spreminja v nevarno pošast, ki ogroža svobodo in demokracijo. Mnogi analitiki gledajo v Putinovo Rusijo in tam prepoznavajo nekaj, kar ima zunanjo podobo zahoda ter notranji tek, kot ga je nekoč imelo drobovje sovjetske države. Vidijo nekakšen GSO, gensko spremenjeni organizem levega fašizma in ga prepoznavajo kot globalno grožnjo. Če bi z enakimi vatli merili današnjo Slovenijo, v njej ne bi prepoznavali globalne grožnje, bi pa tu pri zlorabah pravosodja, močno omejeni medijski svobodi in vplivu centrov iz ozadja zagotovo našli veliko drugih podobnosti. Slovenski GSO levega fašizma se je v nedrjih lažnega mita razvil v nacionalno grožnjo.

Ni izključeno, da bo tudi usoda preostankov ali mutacij komunizma in njegovega simbola enaka, kot je bila končna usoda nacional socializma. Zaenkrat pa na srečo kaže, da se bomo vojaškemu spopadu izognili in da bo Evropa v nekaj letih dobila drugo priložnost, da bolj temeljito razgradi dediščino komunističnih totalitarizmov. Vojaški spopad v Ukrajini je s sporazumom iz Minska zaenkrat izoliran, gospodarske sankcije pa Putina slabijo podobno kot so konec prejšnjega stoletja Miloševića, dokler potem v Daytonu ni podpisal konec sanj o Veliki Srbiji. Gospodarske vojne proti zahodu doslej še nihče v zgodovini ni dobil in tudi Putin je ne bo. Vojaška moč Ruske federacije je sicer impresivna v primerjavi s praktično neobstoječo Ukrajinsko vojsko, ki jo rešujejo prostovoljci, vendar se ta primerjava obrne, če se kapacitete ruskega vojaštva merijo z ZDA ali celo Natom. Prenaseljena Kitajska, ki praktično meji na prazno, z naravnimi viri bogato rusko Sibirijo, za Rusijo dolgoročno ne more biti strateški zaveznik enake teže kot je lahko EU. Ruski oligarhi ne kupujejo nepremičnin v Pekingu, ampak v Londonu in Parizu. Tudi oni hočejo živeti v liberalnem kapitalizmu in ne v državnem socializmu. Države vzhodnega partnerstva niso ustrahovane s strani EU, temveč s strani Rusije. Njihovi prebivalci stremijo proti zahodu in ne obratno. Močna proevropska opozicija v Rusiji v razmerah, ki nastajajo, lahko vznikne tako hitro kot je nekoč v Srbiji. Predvsem pa, Putin po aneksiji Krima nikoli več ne bo mogel prevarati večine zahodnih voditeljev. To, kar se je nekaj časa kazalo kot največji uspeh bo v zgodovini obveljalo kot velika napaka. Z njo je zarisal ostre meje, preko katerih ne bo mogoče ne s tanki in ne z denarjem v obsegu kot še nekaj let nazaj. Dobil je nekaj ozemlja, izgubil pa strateška tržišča, veliko prijateljev in zaveznikov in posledično dolgoročna vplivna območja. Njegov naslednik bo večino svojih dveh mandatov porabil za popravilo te napake.

Ko bo Evropa 8. maja 2025 obhajala 80. obletnico konca druge svetovne vojne, bo v Moskvi drug predsednik, ki ne bo niti približno opravičeval pakta s Hitlerjem. V Sloveniji ne bo 400 proslav kot letos, bodo pa bolj pietetne in na osrednji prireditvi otroci in drugi nastopajoči ne bodo nosili značke genocida, ampak bodo oblečeni v barve, v katerih se lahko prepoznamo vsi Slovenci in državljani Slovenije. Za nami bo nekaj prvih korakov, ki so potrebni za resnično spravo.

Predpogoj za spravo je prosta pot za resnico o preteklosti, te pa ni brez padca lažnega mita o NOB. Ko se bo ta zrušil, se bo to navzven odrazilo z odstranitvijo grotesknih pomnikov revolucije in rdečega genocida, kot se je to nedavno zgodilo v Ukrajini. Lažni mit o NOB pa se podira z vsako odkrito besedo o tistem času, z vsakim resničnim poimenovanjem dejanj zločina in njegovih akterjev. Tega pa je kljub stalnemu medijskemu prišepetovanju, da je treba “zgodovino prepustiti zgodovinarjem” (beri Repetu in Pirjevcu) ter da naj se politika predvsem “ukvarja s prihodnostjo, če hoče zmagovati na volitvah”, v javnem prostoru vse več. Nekega dne bo nek slovenski zgodovinar naredil to, kar sta neredila prej omenjena Jung Chang and Jon Halliday za Kitajsko. Za vsak dan druge svetovne vojne na Slovenskem in za leto ali dve po njej bo naštel najbolj preprosta življenska dejstva. Kdo je bil kak dan ali mesec ubit in od koga. Za to niti ni potrebno tako veliko dela in časa. In lažni mit o NOB se bo zrušil sam vase. Tisti, ki smo bili v bivši državi deležni njegove totalne vseprisotnosti, vemo, da deluje toliko časa, dokler se ne sooči s krutimi dejstvi. Lažni miti se dejstev oziroma resnice bojijo kot vampir svetlobe. Mladino lahko zavajajo samo toliko časa, dokler se na enakopravni ravni dostopa do javnosti ne soočijo praktične navedbe in razlage dejtev.

Pljunek v milostni nasmeh zgodovine

Po odkritju množičnega morišča v Hudi jami marca 2009, ki je v tistem delu naroda, ki še premore sočutje, povzročil velik čustven odziv, sem slovenski javnosti predstavil predlog, kako končati najusodnejšo in travmatično delitev, ki razdvaja slovenski narod in ogroža našo prihodnost. Takole se glasi:

»Kljub trdovratnim poskusom opravičevanja zločina, ki jih vedno znova proizvaja kultura smrti, obstaja nekaj preprostih resnic o času usodnih delitev, s katerimi se strinja velika večina ljudi v Sloveniji:

Okupacija je bila podlaga vsega zla. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne revolucije, ne kolaboracije in ne povojnih pobojev.
Upor proti okupatorju je bil častno dejanje.
Izkoriščanje oboroženega odpora proti okupatorju za prevzem oblasti je bilo zavrženo dejanje.
Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju sta bili legitimni dejanji.
Kolaboracija z okupatorjem je bila zavrženo dejanje.
Medvojni in povojni poboji vojnih ujetnikov in civilistov so bili zločin ne glede na to, kdo jih je izvedel.
Posamezniki so imeli znotraj tragičnega dogajanja v času vojne in po njej tudi svoje osebne razloge in odgovornosti, zato je treba glede individualne krivde in odgovornosti vsakega soditi posebej. Organizacija, ki ima svojo strukturo in program, pa mora prevzeti temu ustrezno pravno in moralno odgovornost za svoje ravnanje v celoti. Tako jo bo sodila tudi zgodovina.
Praktični koraki, ki lahko pomagajo zdraviti rane preteklosti in ustvarjati novo enotnost Slovencev za spopade z izzivi prihodnosti:

Državni zbor sprejme resolucijo o preseganju usodnih delitev, v kateri obrazloženo povzame prej naštetih sedem točk.
Na glavnem trgu v Ljubljani se postavi spomenik vsem umrlim v vseh obdobjih naše zgodovine, na katerega se preprosto zapiše: Našim mrtvim.
Pietetno se uredijo vsa povojna morišča in se opremijo z napisom, ki bo odražal resnico.
V glavnem mestu se postavi kostnica za civiliziran pokop vseh tistih žrtev povojnih pobojev, ki jih ni mogoče identificirati in dostojno pokopati doma ali na kraju smrti.
Dopolni se zakon o žrtvah vojnega nasilja, tako da bo nediskriminatoren in brez političnih diskvalifikacij.
Zakonsko se prepovesta poveličevanje in opravičevanje zločina.«
Od takrat je minilo več kot šest let. Niti ena točka predloga ni bila uresničena. Še več. Arhitekti mita o NOB so v tem času sprožili pravo histerijo dodatnega laganja in blatenja žrtev. S tem so hoteli doseči, da bi večina slovenske javnosti tudi zločin v Hudi jami sprejemala kot zasluženo kazen za pomorjene. Ta histerija je bila tako velika, da je pri mnogih samostojno mislečih Slovencih dosegla obraten učinek. Ustvarila je več razumevanja za tiste, ki so v hudi stiski videli manjše zlo v tujem okupatorju kot pa v skrajno krvoločnem komunističnem ustroju t.i. NOB. Nacistična taborišča so bila ena od najmračnejših točk človeške zgodovine, vendar je iz njih prišlo več živih Slovencev kot pa iz komunističnih taborišč in morišč.

Napori, da se zamegli resnica in prikriva genocid in njegove akterje, pa so se zato še dodatno okrepili. Uporabljajo se novi in stari triki. Mrtve bi spet pokopali tako, da bi morišča enostavno uradno preimenovali v grobišča. Že na podlagi te namere je jasno, da nasledniki zločina niti prvega pogoja za spravo, torej resnice, niso pripravljeni upoštevati. Sprava, utemeljena na laži in zanikanju zločinov pa ni mogoča.

V SDS je veliko potomcev tako partizanov kot domobrancev, pa tudi potomcev žrtev fašistične, nacional socialistične in komunistične represije. V Sloveniji je malo družin, ki ne bi bile zaznamovane s tragiko druge svetovne vojne in komunistične revolucije. Poznam na desetine različnih družinskih zgodb, kjer so bili predniki naših članov partizani. Njihov skupni imenovalec je, da so to v veliki večini potomci tistih, ki so se pridružili partizanstvu iz domoljubnih nagibov, pa so jih komunisti nato prevarali, z mnogimi so kasneje tudi obračunali. In njihove družine se po vojni niso okoristile z ukradenimi hišami, stanovanji, umetninami, funkcijami ali drugimi privilegiji.

Pogoji za spravo na temelju resnice so v tej kategoriji zato že zdavnaj doseženi. Žal pa njena beseda ni odločilna, kajti aktualna »elita«, ki ima v rokah škarje in platno oblasti, je skoraj v celoti rekrutirana izmed izbranih vzdrževalcev lažnega mita in nasprotnikov slovenske osamosvojitve.

Jedro te »elite« so okoriščeni potomci. Intenziteto angažmaja v prid vzdrževanja laži in opravičevanja zločina pri Ribičičih, Apihih, Kocjančičih ali Šoltesih in tisočih drugih je premo sorazmerna s privilegiji in koristmi, ki so jih podedovali po zločinu.

Sprava je bila in bo tudi v prihodnje središčna točka mnogih opredeljevanj v usodno razdvojenem in z zločinom zaznamovanim narodu. Brez nje Slovenci tudi v novih, ugodnih okoliščinah, ko smo prvič v novejši zgodovini gospodar na svojem in obdani z okoljem, ki nas ne ogroža, ne bomo zadihali s polnimi pljuči.

Obeti pa so bili dobri, osamosvojitev je milostno ponudila idealno priložnost za spravo. Zgodovina se je nasmehnila nam Slovencem. Demosu je uspelo uresničiti osrednjo točko svojega programa, boj za samostojno Slovenijo, brez velikih žrtev in brez notranjega državljanskega spopada. Nastalo je idealno okolje za celjenje ran iz preteklosti, za resnico, odpuščanje in spravo.

Žal pa je bila ta priložnost ob nastanku zapravljena, bolje rečeno grdo izigrana. Na spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu poleti 1990 so nam dediči lažnega mita vrgli pesek v oči. Kučan je v Rogu govoril takrat in nato nikoli več. Govoru so sledila njegova in njegovih posnemovalcev dejanja, ki so bila v temeljnem nasprotju z izrečenimi besedami o celjenju ran. Že slabo leto kasneje, tik pred osamosvojitvijo in vojno za Slovenijo, sta Milan Kučan in Spomenka Hribar v uradnih prostorih predsednika republike zbirala podpise pod peticijo za odstranitev generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, češ da je bil – domobranec. V času, ko je bila enotnost naroda bolj kot kadarkoli v zgodovini ključnega pomena, so želeli prav z obujanjem usodne delitve razbijati Demos in preprečiti dejansko osamosvojitev. Njihov cilj (glej že omenjeno Belo knjigo slovenske osamosvojitve, Izjavo naslednic komunističnih partij Slovenije, Hrvaške in BIH, Otočec, junij 1991), ki so ga bolj ali manj javno razglašali, je bil le »operetna« osamosvojitev in nato ponudba nove povezave v okviru Jugoslavije.

S spravo v vrhu partije in njenih naslednic nikoli niso mislili resno. Leta 1990 so izvedli le t.i. taktični umik. Še manj mislijo resno z njo danes, čeprav se cena nadaljevanja usodnega razkola vsak dan viša in je to vidno vsakomur, ki zna pogledati pod preprogo lažne propagande večine slovenskih medijev. Ta prevara, ta zapravljena priložnost izpred četrt stoletja, ta zaničljiv pljunek v milostni nasmeh zgodovine, to izničenje iskrene pripravljenosti na odpuščanje pri nepregledni množici ponižanih in trpečih, ki so upali vsaj na to, da bodo prišli do dostojnega groba za njihove prednike in sorodnike, je zločin prve kategorije. Nekoč ga bodo demokratične institucije slovenske države prepoznale kot takšnega in ga moralno obsodile skupaj z njegovimi akterji.

Dokaz, da idej o novih prevarah tudi danes ne zmanjka, je izbrani projekt za spomenik vsem našim mrtvim, ki naj bi stal v zakotju Kongresnega trga v Ljubljani. Spomenik bo sestavljen iz dveh ločenih betonskih blokov, ki bosta stala na prav takšni podzemni podlagi. Ta naj bi simbolizirala povezanost naroda. Ne vem, koga imajo s takšno razlago za norca, sebe zagotovo ne. Na prvi pogled je jasno, da takšen spomenik z dvema ločenima stebroma, ki se nikjer ne stikata, ne simbolizira želje po spravi, temveč namen trajnega ohranjanja delitev. Ponazarjata nekoč enoten narod, ki se je nato zaradi komunistične revolucije razcepil in ne pride več skupaj. Za sicer zelo primeren napis, ki je predlagan v besedah »Vsem našim mrtvim« pri takšni konstrukciji ni mogoče najti ustreznega mesta. Lahko ga umestite le na enega od stebrov ali pa v prazen vmesni prostor. Če bi želeli vizualno ponazoriti željo po spravi, potem bi se morala stebra na neki točki srečati, stakniti. Na svetu je mnogo obeležij, s katerimi so si avtorji želeli ponazoriti ponovno srečanje prej ločene celote oziroma spravo. Večinoma so arhitekti našli rešitve v obliki piramid ali stožcev. Osnutek Plečnikovega načrta za slovenski parlament bi npr. lahko predstavljal za vse sprejemljivo podobo spomenika sprave.

Sprava ali odgovor na vprašanje: “Kje je moj brat?”

Kljub vsemu naštetemu pa je pred nami čas, v katerem bo sprava v slovenskem narodu imela več možnosti kot v preteklih dveh zapravljenih desetletjih.

Prvič zato, ker se je ravno v času teh zadnjih ofenziv arhitektov lažnega mita in dedičev sadov zla pokazalo, da resnice ni mogoče ubiti tako kot razrednega sovražnika. Vztraja in neprestano uhaja izza betonskih pregrad rudniških jaškov, kraških brezen in zasutij nad protitankovskimi jarki. Sili iz skromnih preostankov arhivskih listin in ust številnih pričevalcev kot še nikoli doslej.

Drugič zato, ker gre pri spravi za epohalno, temeljno, eksistencialno vprašanje slovenske preteklosti in prihodnosti. Takšnih vprašanj se ne da na silo spraviti iz dnevnega reda zgodovine. Niti se sprave ne da doseči s silo ali prevaro. Vse to so že poskušali, a niso uspeli. Udeležba aktualnih nosilcev državnih funkcij na različnih prireditvah, ki so bile posvečene 70 obletnici konca druge svetovne vojne ter nekatere njihove besede, ki niso več skušale zanikati slovenskega genocida in totalitarne narave časa, ki mu je sledil, temu pritrjuje. Pa čeprav gre večinoma za posameznike, ki nikoli ne bi bili na teh funkcijah, če se genocid ne bi zgodil. Čas bo že v kratkem pokazal, ali je pri tem šlo za poskus ponovitve prevare in metanje peska v oči kot v Rogu leta 1990 ali pa vsaj deloma vendarle tudi za iskrenost, ki bo rodila sadove. V obeh primerih pa je jasno, da strateškega pomena sprave za dobro slovensko prihodnost ni mogoče več ignorirati.

Tretjič zato, ker bo zaradi novih okoliščin v naslednjih letih znotraj okolja, ki obdaja Slovenijo, znotraj EU in NATO, vse manj prostora za lažne mite, njihove totalitarne simbole in predstavnike. Lažni miti se pospešeno rušijo celo v nekdanjih regijskih centrih, ki so še vedno zunaj EU. Nedavna sodna rehabilitacija Draže Mihajlovića na beograjskem sodišču je nazoren premik v tej smeri.

Četrtič zato, ker kljub sedemdesetletnim poskusom dediči genocidne revolucije niso uspeli uničiti niti vseh civilnodružbenih niti vseh političnih subjektov, ki zagovarjajo resnico in spravo na njeni podlagi. Resnica se je poleg v družinah ohranjala in širila v institucijah Katoliške cerkve na Slovenskem, v društvih naših rojakov v zamejstvu in po svetu, na srečanjih intelektualcev kot je npr. zamejska Draga, v delih slovenskih pesnikov, pisateljev in drugih umetnikov. Resnico so zagovarjala gibanja Slovenske pomladi in stranke nekdanjega Demosa, njihov osrednji ohranjeni potencial je danes prisoten skozi SDS. Za nami sta dve zadnji revolucionarni ofenzivi, s katerima so skušali uničiti ali pa vsaj močno marginalizirati Cerkev in SDS. Prvo z napihovanjem posledic stečaja Zvonov, drugo z afero Patria. Uporabili so vsa sredstva, a niso uspeli. Ko se je nedavno zgodil rdeči “blitzkrieg”, bliskovit režimski napad na slovensko družino in so brez razprave po hitrem postopku iz slovenskega pravnega reda izbrisali spol, se je Cerkev v obrambo družine angažirala kot še nikoli doslej. Pokazalo se je, da je še vedno tu, bolj vitalna na tej strateški točki svojega poslanstva, kot je kdorkoli pričakoval. Preizkušnjo časa so prestale tudi nekatere civilnodružbene organizacije, ki se trudijo za resnico, predvsem Nova Slovenska Zaveza, ki je še pravočasno prevesila tehtnico in omogočila zmago spomina nad pozabo. Komisija za skrita grobišča je ugotovila več kot 600 prej skrivanih lokacij morišč in grobišč po Sloveniji. Kljub številnim poskusom omejevanja je preživel in se razvil tudi edini resnejši državni projekt, namenjen resnici in spravi, Študijski center za narodno spravo, ki je v mandatu naše vlade nastal na predlog takratnega pravosodnega ministra dr. Lovra Šturma.

Peti razlog je ilustriral novi ljubljanski nadškof dr. Stanislav Zore na letošnji obletni maši na Brezjah, posvečeni 70. letnici konca druge svetovne vojne in spravi. Dejal je, da je v osrčju problema sprave vprašanje “Kje je moj brat?” in odgovor nanj. Tako elementarno resnično zastavljen problem onemogoča kakršnekoli nove prevare. Natančno se ve, kaj je treba storiti, ko dozorimo do stopnje, da si takšno vprašanje lahko in želita zastaviti obe strani. O tem, da so žrtve bile in so pripravljene to vprašanje tako zastaviti in tudi odgovarjati nanj, že dolgo ni nobenega dvoma, obstaja na tisoče pričevanj in drugih dokazov. Njegov stavek, da “dober boj lahko bojuje samo nekdo, ki v srcu nosi usmiljenje,” z enako močjo in težo podpira oceno, da so možnosti za spravo na temelju resnice velike. Ne poznam nikogar, ki si v Sloveniji iskreno prizadeva za spravo in ki v srcu ne nosi usmiljenja in odpuščanja. Zato tisti, ki resnici in spravi nasprotuje in nosi v srci sovraštvo, v boju proti spravi nikoli ne more dokončno zmagati. Lahko povzroči veliko dodatnega trpljenja in naredi veliko druge škode, zato se je takšnemu početju treba pravočasno in odločno upirati, vendar dolgoročno ne glede na vso tuzemsko premoč ne more zmagati.

Moj prvi otroški spomin seže v rosna predšolska leta, ko nas je mama vsako poletje odpeljala na Brezje. Govorila je, da se gremo tja zahvaliti Brezjanski Mariji za življenje. Od prvega romanja se poleg vožnje z vlakom spominjam dveh prizorov. Pisanih stojnic z različno kramarijo in slaščicami, ki so se mi zdele neznansko privlačne in so mi zato misli iz temačne cerkve stalno uhajale k njim. Ter velike množice temnih rut na glavah zgaranih ženskih obrazov in mnogih objokanih oči. Otroška pamet pa ni mogla doumeti, zakaj se tudi po končani maši vse žalostne gnetejo v cerkvi, namesto da bi šle raje ven, na sonce, med pisane stojnice in cvetoče kostanje. Prizor sem razumel šele čez mnoga leta, ko sem prvič stal med množico podobnih obrazov ob morišču v Rogu.

Stotisoči Slovenk in Slovencev našega razklanega naroda doma in v izgnanstvu so teh zadnjih 70 let vsako leto v majniku in novembra ob Vseh svetih iskali tolažbe, iskali so ramo nekoga, s katerim bi podelili bolečino nad izgubo svojih najdražjih, za katere večinoma niso vedeli ne kraja in ne točnega časa smrti. Vseh teh 70 let njihova tolažnica ni bila mati domovina, ki bi s pravičnostjo in razumevanjem celila rane, ampak je bila ta velika tolažnica trpečih predvsem Slovenska Katoliška Cerkev. Njeni duhovniki doma in po svetu so delili in blažili posamezno in kolektivno bolečino naroda v dimenzijah, ki jim ni primerjave v svetu.

Ene od prihodnjih predsedniških volitev nam bodo zagotovo naklonile predsednika vseh Slovencev, predsednika, ki bo razumel globino te bolečine in ki bo odporom okoriščenih z genocidom navkljub zmogel korake resnične sprave. In bo ob eni takšnih obletnic namesto tistih, ki prepevajo “silna polja smo zorali, prepojili jih s krvjo…” simbolno odlikoval nekega izseljenskega duhovnika, ki je desetletja srkal bolečino iz narodovega ožilja in ga zdravil. Ter prav tako simbolno vsaj po enega pripadnika odporniške Nacionalne ilegale, legalne Jugoslovanske vojske v domovini, partizana in pripadnika protikomunističnega odpora. Nato pa slavnostno prerezal trak na stopnicah v spomenik sprave, v plečnikov nacionalni parlament. Ko bo nadškof spregovoril besede blagoslava, mu dolga roka Udbe ne bo izklopila mikrofona kot ob blagoslovu slovenske lipe na Trgu Republike junija 1991, ampak bodo te besede slišane in razumljene na obeh straneh razklanega naroda. Iz njega bo začela spet nastajati celota. Začela se bo nova doba svobodnih, različno mislečih, a spravljenih Slovencev. Ponosno bomo poslušali drugo in sedmo kitico Zdravljice, slovensko himno. Sporočilo vsem rodovom Slovencev, živim in mrtvim, da jim nihče več ne odreka doma. Zapeto sebi in drugim v čast, izraz ponosa na svojo domovino, pozdrav in oznanilo miru sosedom.